Prirast premoženja
Prirast premoženja po 68.a čl. ZDavP-2 kot poseben davčni postopek
Veljavni Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) vsebuje določbe o cenitvi davčne osnove (»68.čl.: odmera davka v posebnih primerih«), ki se opravi po posebnem ugotovitvenem postopku z namenom ugotovitve predmeta obdavčitve in posledične odmere davka, ter določbe o tako imenovani prirasti premoženja (68.a čl.: »odmera davka od nenapovedanih dohodkov«), pri čemer še posebej izstopata sporni določbi o retroaktivnosti (uvedba postopka tudi za 10 let nazaj) in sankciji (70% stopnja obdavčitve), v kolikor davčni organ zgolj na podlagi dokaznega standarda »z verjetnostjo« ugotovi prevelika odstopanja med zavezančevo potrošnjo ali drugim razpolaganjem s premoženjem ter dohodki, ki jih je zavezanec v posameznem davčnem letu napovedal finančni upravi.
Dokazno breme je v celoti prevaljeno na davčnega zavezanca, kar v praksi pomeni zelo kompleksen in otežen postopek dokazovanja, še posebno v primerih, ko mora zavezanec dokazovati izvor svojega premoženja celo za 10 let nazaj, medtem, ko še vedno velja zgolj 5-letna zakonska obveznost fizičnih oseb, da hranijo vso dokumentacijo, relevantno za obdavčitev (41. čl.), pri tem pa nemalokrat listinsko dokazovanje ne zadošča, drugih dokaznih predlogov pa se sploh ne izvede.
Tovrsten postopek se navadno prične s pozivom davčnega organa, naj mu zavezanec v nekem roku predloži prijavo premoženja (69. člen) zase in družinske člane, dokazila, ki potrjujejo njegove navedbe v prijavi ter ostale predpisane podatke.
Kljub temu, da ZDavP-2 v svojem 69. členu, in sicer v 11 točki izrecno določa, da sme davčni organ prijavo premoženja uporabiti le za oceno davčne osnove za davke od dohodkov fizičnih oseb, je davčni postopek lahko tudi uvod v kazenski postopek, dokumentacija, pridobljena v njem, vključno s prijavo premoženja, pa posredovana ostalim organom pregona, pri čemer je lahko problematična predvsem morebitna kršitev davčne tajnosti ter (sporno) pridobivanje dokazov.